V zadnjem času se veliko piše in govori o medu v primerjavi z belim sladkorjem. Eden najbolj poklicanih, da pojasni razliko med obema je prim. Peter Kapš, dr. med. Kapš je upokojeni zdravnik, specialist, ki je služboval v Zdravstvenem domu v Novem mestu, Splošni bolnišnici Novo mesto, Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, dodatno se je izobraževal tudi na Inštitutu za pljučne bolezni na Golniku, na kardiološki kliniki v Zagrebu in Nemčiji. Napisal je več kot sto strokovnih člankov, večkrat je sodeloval kot soavtor knjig, napisal je 20 samostojnih knjig med njimi Med in zdravje, Bolezni dihal in čebelji pridelki, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija), Čokolada kot hrana in zdravilo, Hrana in rak, Mleko za zdravje, Vino in zdravje itd. V nadaljevanju objavljamo njegov članek z naslovom:

V medu je več kot tisoč različnih sestavin, v belem (kristalnem, trsnem) sladkorju, pa je le saharoza
prim. Peter Kapš, dr. med.
Sladkor, s kemijskim imenom saharoza, je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov. Surovi oz. rjavi sladkor, ki je vmesni produkt ekstrakcije saharoze iz sladkornega trsa, vsebuje do 99,5 % saharoze v suhi snovi. Rafinirani oz. beli sladkor vsebuje več kot 99,5 % saharoze v suhi snovi.
Med je gosto tekoče ali kristalizirano živilo, ki so ga proizvedle čebele. Nastane iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih rastlinskih delov ali pa iz različnih vrst mane, to je izločkov žuželk, ki so na živih delih rastlin. Osnovno snov prinašajo čebele v panj, ga obdelajo, mu dodajo izločke svojih žlez, ga zgostijo in nato shranjujejo v pokritih celicah satja.
Razlika med belim (kristalnim) sladkorjem in medom je več kot očitna. V belem sladkorju je le disaharid saharoza, ki se razkroji v dva monosaharida, glukozo in fruktozo, pa nič drugega. V medu so tudi sladkorji, vendar v njem najdemo še več kot tisoč snovi, torej skoraj vse, kar vsebuje in potrebuje človeško telo, zato ima med posebne lastnosti, ne le sladkost. Glavne sestavine medu so: sladkorji, encimi, mineralne snovi, hormoni, protibakterijske snovi, kisline, dišavne snovi, vitamini, aminske kisline, flavonoidi in morebiti še kaj, pa še ni raziskano.
Tisočletja je bil med edino sladilo. V tretjem stoletju našega štetja so se Indijci naučili zgoščati sok sladkornega trsa in tako je med dobil tekmeca v sladkorju. Kot sladilo je med skoraj izgubil svojo vlogo in jo prepustil sladkorju. Vendar so raziskovalci pozneje spoznali, da sladkor poleg trsnega oziroma pesnega sladkorja ne vsebuje nič. V medu pa je delež trsnega ali pesnega sladkorja majhen, ker sta v njem glavna grozdni in sadni sladkor. Poleg sladkorjev pa so v medu našli še veliko drugih (več kot tisoč), za človeka zelo koristnih sestavin.
Med vsebuje predvsem enostavne sladkorje (monosaharide), zlasti fruktozo in glukozo, pa tudi disaharide, kot sta trsni in pesni sladkor (saharoza) in le v majhnih količinah polisaharide. V medu je običajno največ (33 do 42 %) fruktoze, nekaj manj (27 do 36 %) glukoze, malo (1 do 4 %) saharoze. Razmerje teh sladkorjev je v medu zelo različno, odvisno od sorte medu in učinkovitosti encimov (invertaze, saharaze), ki pridejo v med delno z medičino, v glavnem pa iz čebeljih žlez.
Čebela v mednem želodčku prinese v panj približno 50 mg nektarja ali mane. Nato čebela s posebnimi gibi iztisne nektar ali mano iz mednega želodčka na konec svojega rilčka, s čimer zmanjša vsebnost vode v nabranem sladkem soku. Rečemo lahko, da čebele nabrani nektar ali mano v panju obdelajo, čemur dodajo izločke nekaterih svojih žlez in med zgostijo. Čebele skladiščijo med v celicah satja, ki jih zaprejo z voščenimi pokrovčki, s čimer preprečijo, da bi med vezal vodo iz zraka. Potem sledi proces zorenja, v katerem se vsebnost vode še zmanjša, zaradi delovanja encimov pa se spremeni tudi sestava različnih vrst sladkorja.
V medu je več fruktoze kot glukoze. Tudi v nektarju so količine sladkorjev različne. Fruktoza težje kristalizira, kot glukoza. V kristaliziranem medu so kristali glukoze obdani s tekočo fruktozo. Le ta je slajša od glukoze.
Čebelji pridelki so živila, prehranska dopolnila in naravna zdravila. Zaradi zelo bogate sestave čebeljih proizvodov, pa včasih lahko z njimi tudi preprečimo nastanek bolezni. Čebelji pridelki (med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, čebelji strup) vplivajo na zdravje na številne načine. Predvsem delujejo ugodno na človeško telo, zlasti pozitivno na dvig imunosti in zdravja nasploh. S čebeljimi pridelki ne zdravimo osnovne bolezni, ampak z njimi pomagamo pri zdravljenju.
Zavedati se moramo, da pri sladkanju tekočin (čaja, kave …) z belim (kristalnim) sladkorjem, dobimo le občutek sladkosti, ugodja, medtem ko z uporabo medu dobimo tudi druge vrste sladkorjev, zlasti sadnega (fruktoze), poleg tega pa še vrsto drugih, za telo zelo koristnih snovi.